José Silva
José Silva (1914–1999) je s svojim delom trajno spremenil razumevanje človeškega uma, zavesti in intuicije. Njegovo Silva metodo in kasnejši sistem UltraMind ESP je spoznalo več kot 15 milijonov ljudi po svetu.
Kljub svetovnemu vplivu je ostal predvsem praktik. Teorije ga niso zanimale same po sebi – zanimalo ga je, ali lahko človek zavestno izboljša svoje razmišljanje, odločanje in življenje.
Samouk brez predsodkov
José Silva nikoli ni hodil v šolo kot učenec. Kot deček je bral in pisal ob domačih nalogah sestre in brata, kot najstnik se je sam izučil popravljanja radijskih sprejemnikov in zgradil enega največjih servisov v mestu.
Človeškega uma se je lotil brez vnaprejšnjih prepričanj: ni ga zanimalo, kaj bi um »moral« biti, temveč kaj dejansko deluje.
Moč umirjenega uma
Pot se je začela doma: svojim otrokom je želel pomagati do boljšega uspeha v šoli. S pomočjo znanja elektronike in EEG je odkril, da so možgani pri nižjih frekvencah – v alfa in theta stanju – sposobni sprejeti in povezati več informacij.
A ljudi ni želel uspavati. Naučiti jih je želel, kako v teh globljih stanjih ostati budni, zavestni in usmerjeni. Ocene njegovih otrok so se v treh letih močno izboljšale.
Življenjska pot
1914
1944
1966
1999
Od Silva metode do UltraMind ESP
Silva metoda, sprva imenovana Mind Control, se je v 60. letih hitro razširila po svetu. Intuicije in ESP José ni razumel kot nekaj nadnaravnega, temveč kot naravni sposobnosti uma. Leta 1999 je svoje delo nadgradil v sistem UltraMind ESP.
Vedno je poudarjal, da se te sposobnosti uporabljajo pozitivno in konstruktivno. Klemen Mihelič danes to zapuščino v Sloveniji nadaljuje v izvirni obliki.
Iz Joséjeve zgodbe
Prvi dosežki
José Silva se je rodil 11. avgusta, 1914 v Laredu v Teksasu. Ko je imel štiri leta, mu je umrl oče. Mati se je kmalu ponovno poročila in takrat so se José, njegova starejša sestra in mlajši brat preselili k stari mami. Čez dve leti je José začel služiti kruh za družino, tako da je prodajal časopise, čistil čevlje in opravljal druga priložnostna dela. Ob večerih je opazoval sestro in brata, ki sta pisala domače naloge in tako se je tudi sam naučil brati in pisati. Nikoli ni obiskoval šole kot učenec; v šoli je kasneje le poučeval.
Joséjev vzpon iz revščine se je začel nekega dne pri brivcu. Med čakanjem si je vzel s police knjigo in začel brati. V knjigi je bil dopisni tečaj za popravljanje radijskih sprejemnikov in José si jo je želel izposoditi. Brivec je vztrajal, da mu knjigo lahko le odda za ceno enega dolarja na teden, pa še to le pod pogojem, da José reši test na koncu knjige in ga odpošlje z brivčevim imenom. Tako se je tudi zgodilo.
Kmalu je na steni v brivnici visela diploma, petnajstletni José pa je začel popravljati radijske sprejemnike. Čez nekaj let je njegova popravljalnica postala ena največjih v bližnji okolici in z njo je José zaslužil dovolj denarja za izobraževanje sestre in brata, za stroške poroke, poleg tega pa je ostalo še okoli pol milijona dolarjev za financiranje dvajsetletnega raziskovanja, ki je privedlo do Kontrole uma.
Vprašanje, ki je sprožilo raziskovanje
Joséjevo raziskovanje je vzpodbudil še en človek z diplomo, le da je bila ta bolj pošteno prislužena kot brivčeva. Ta človek je bil psihiater, ki je vodil intervjuje z ljudmi, ki so jih med drugo svetovno vojno sprejemali v vojaško enoto za komunikacije.
»Ali močite posteljo? Ali imate radi ženske?« José, ki je imel že tri otroke, in ki mu je bilo usojeno, da jih bo imel nekoč deset, je osupnil. Prepričan je bil, da ta človek ve več o človeškem umu kot brivec ve o radijskih sprejemnikih. Zakaj taka neumna vprašanja?
Zbeganost v tej nenavadni situaciji je Joséja vzpodbudila, da je začel svojo odisejo znanstvenega raziskovanja , ki ga je pripeljala do tega, da je postal – brez diplome ali certifikata – eden najbolj ustvarjalnih učenjakov svojega časa. Njegovi prvi učitelji so bili Freud, Jung in Adler, od katerih se je učil iz knjig.
Neumna vprašanja so dobila globlji pomen in kmalu se je tudi Joséju porodilo vprašanje: Ali je mogoče s hipnozo izboljšati sposobnosti za učenje, oziroma povečati inteligenčni kvocient neke osebe? V tistih časih so verjeli, da je inteligenčni kvocient pripisan človeku že ob rojstvu, vendar je José dvomil v to.
Joséjevo vprašanje je moralo počakati na odgovor, saj je José v tistem času poglobljeno študiral elektroniko in kmalu je postal predavatelj v vojaški enoti za komunikacije. Ko je bil razrešen te dolžnosti in mu je od vseh njegovih prihrankov v žepu ostalo le še 200 dolarjev, se je ponovno lotil svojega starega posla. Obenem je delal tudi na osnovni šolo v Laredu, kjer je bil zadolžen za nadzorovanje treh učiteljev in za postavitev elektronskega laboratorija.
Čez pet let je s pojavom televizije njegov elektronski servis vzcvetel in José je prekinil učiteljsko kariero. Zopet je njegova popravljalnica postala največja v mestu. Joséjevi delavniki so se zaključevali ob devetih zvečer. Potem je večerjal, pospremil otroke v posteljo, in ko je bil v hiši končno mir, je okoli tri ure študiral. Zopet je proučeval hipnozo.
Odkritje alfa ravni
Vrnil se je k vprašanju, ali se lahko sposobnost za učenje, inteligenčni kvocient, poveča z urjenjem uma? K temu vprašanju ga je privedla kombinacija novo pridobljenega znanja o hipnozi, poznavanje elektronike, ter slabe ocene v spričevalih otrok.
José je vedel, da um proizvaja elektriko; bral je namreč o poskusih, ki so v začetku stoletja privedli do odkritja alfa ritma. Iz svojega znanja o elektroniki pa je vedel, da je idealni električni krog tisti, ki ima najmanjšo upornost oziroma impedanco, saj tako najbolje izrablja električno energijo. Ali bi tudi možgani delovali bolj učinkovito, če bi se njihova impedanca znižala? Ali se lahko zniža impedanca možganov?
José je začel uporabljati hipnozo za umirjanje misli svojih otrok in prišel je do odkritja, ki se je mnogim zdelo paradoksalno. Odkril je, da so možgani bolj energični, ko so manj aktivni. Pri nižjih frekvencah so možgani sprejemali in shranjevali več podatkov. Bistveno vprašanje je bilo, kako ohraniti um buden pri teh frekvencah, ki so bolj povezane s sanjarjenjem in spanjem kot pa z vsakodnevno aktivnostjo.
Hipnoza je omogočala možganom sprejemanje informacij, kot je José želel, vendar človek v takem stanju ni bil sposoben samostojno razmišljati in razumeti. Ni dovolj, da v svoj spomin shranimo celo goro dejstev; nujna sta tudi povezovanje dejstev in razumevanje.
José je kmalu opustil hipnozo in začel eksperimentirati z vajami za urjenje uma, da bi tako umiril možgane in jih hkrati ohranil bolj pozorne kot med hipnozo. Mislil si je, da bo to privedlo do boljšega spomina in hkrati tudi razumevanja, ali z drugimi besedami do višjega inteligenčnega kvocienta.
Vaje, iz katerih se je kasneje razvil Nadzor uma, so pripravljale možgane na sproščeno koncentracijo in živo umsko vizualizacijo, ter jim omogočale, da se spustijo v nižje nivoje. Ko so možgani dosegli nižji nivo, je bil človek mnogo bolj sposoben učenja, kot v beta stanju. Dokaz so bile ocene otrok, ki so se močno izboljšale v treh letih, ko je José nadgrajeval svoje tehnike.
José je tako prišel do prve, zelo pomembne ugotovitve, ki so jo v prihodnosti potrdile tudi druge raziskave. Prvi je dokazal, da se lahko naučimo delovati pri Alfa in Teta možganskih frekvencah.
Zgodovina možganskih frekvenc (José Silva, 1995)
Ko sem študiral psihologijo, sem naletel na izraz hipnoza in kmalu sem se posvetil temu področju. Naletel sem tudi na parapsihologijo in poglobil sem se še v to. Potem se je pojavila beseda elektroencefalografija in začel sem študirati elektroencefalografijo. Lotil sem se eksperimentiranja in proučevanja človeških možganov. Vprašal sem se, kaj bom počel z elektroencefalografom. Vedel sem, da s tem aparatom lahko opazujem možganske frekvence in ugotovil sem, da obstajajo Delta, Teta, Alfa in Beta možganski valovi. Želel sem vedeti, katera od teh frekvenc je najmočnejša; na katerem nivoju bi bilo najbolj priporočljivo delovati.
Ugotovil sem, da 90% časa delujemo na Beta nivoju. To sem opazil. EEG sem povezal z digitalnim števcem in tako sem namesto krivulj možganskega valovanja opazoval številke, ki so opisovale krivulje. Začel sem opazovati digitalni števec, medtem ko sem se pogovarjal z osebo. Postavil sem vprašanje in ko je oseba odgovorila, je števec kazal 20 Hz. Kako bi oseba rešila določen problem? Še vedno 20 Hz. Pri 10% ljudi pa sem opazil, da so najprej prešli na 10 Hz, in se nato vrnili na 20 Hz, ter mi podali odgovor. Zdelo se je, da so poiskali odgovor v alfa stanju, povedali pa so mi ga pri možganskem valovanju 20 Hz.
Vprašal sem se, kaj se dogaja. Ugotovil sem, da 90% ljudi razmišlja pri možganski frekvenci 20 Hz, 10% ljudi pa uporablja 10 Hz. Želel sem vedeti, katera frekvenca je boljša. Najprej sem iskal usklajenost. Katera od obeh frekvenc je bolj stabilna? Ali je frekvenca 10 Hz bolj stabilna kot 20 Hz? Ali je frekvenca 20 Hz bolj stabilna kot 10 Hz? Katera je bolj usklajena? Ugotovil sem, da je frekvenca 10 Hz bolj usklajena.
Zanimivo, sem si rekel. Kaj bi lahko še storil? Katera frekvenca je močnejša? Zopet se je izkazalo, da je frekvenca 10 Hz močnejša od frekvence 20 Hz.
Rekel sem si; samo predstavljaj si, če je frekvenca 10 Hz najboljši način za razmišljanje, hkrati pa 90 % ljudi za razmišljanje uporablja 20 Hz…
Lahko opazujete otroka: števec kaže 20 Hz. Potem otroka vprašate, kako bi rešil nek problem. Kako bi se lotil nekega problema? Vprašajte otroka, ki ima recimo 10 ali 12 let, kako bi očistil avto. Kako bi ga zloščil? No… opral bi avto. Kaj bi še storil? Samo avto? Ne, tudi kolesa. Dobro, avto, kolesa… No, tudi motor. In potem bi ga zloščil, in tako naprej… Dokler otroku ne zmanjka idej.
Privedite otroka do možganske frekvence 10 Hz, in slišali boste še več idej. Na primer; vprašajte ga, kako bi uporabil svinčnik. Na koliko različnih načinov lahko uporabiš svinčnik? No, za pisanje, radiranje, da si ga zataknem za uho… karkoli. Povedal vam bo najrazličnejše načine za uporabo svinčnika. Vendar, ko mu bo zmanjkalo idej pri možganski frekvenci 20 Hz, in ga privedite na frekvenco 10 Hz, se porodile se mu bodo nove ideje.
Na alfa nivoju je več informacij. To je prednost. Prednost je, da imate informacije, s katerimi lahko rešite več problemov. Vsi problemi zahtevajo določene informacije, da se jih lahko reši. In informacije so duhovne, mentalne. To je ena glavnih prednosti alfa nivoja.
Zdaj se soočamo s popolnoma novim področjem. Smo pionirji tega področja. Prvi smo dokazali, da svoj um lahko aktiviramo pri različnih možganskih frekvencah. Znanstveniki so mislili, da je to nemogoče. Verjeli so, da so možgani v alfa stanju le ko sanjarimo, ko ne razmišljamo in ko imamo sproščene misli. Mi pa smo trdili, da ni tako; da se lahko naučimo zavestno uporabljati tudi alfa stanje. Rekli so nam, naj dokažemo. Dokazali smo. Bili so presenečeni, saj niso vedeli da je to mogoče.
Zapuščino Joséja Silve spoznajte v živo
Pridružite se naslednjemu seminarju v Ljubljani.
